Salome: Dostojanstvo, zapakirano v celofan drugačnosti

Biti ženska je lepo. Bržda ni ženske na tem svetu, ki bi si vsaj enkrat v življenju zaželela biti ženska v tistem pravem pomenu besede. Izživeti svojo ženstvenost, svetu predstaviti svojo pristno žensko energijo. Vse to je okej, porečete. Dokler si biti prava ženska želi … ženska. Kaj pa, ko se želja biti ženska porodi nekje v globini moškega?

Decembrski referendum, kjer se je jeziček na tehtnici prevesil v korist nasprotnikov novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je pokazal, da v Sloveniji še vedno marsikdo težko sprejema drugačnost in drugačne. In da je strah pred tistimi, ki štrlijo ven iz naših kalupov “normalnosti”, še vedno močno prisoten.

O tem, kakšno je življenje osebe, ki se že celo svoje življenje bori s tistimi, ki njeno drugačnost zavračajo, sem se na sončen zgodnje januarski dan pogovarjala s Salome. Na mesto srečanja je prikorakala tako kot to zna le ona. Pokončna, dostojanstvena in urejena od glave do pet, v spremstvu svoje zveste psičke Kali, ki ni bila čisto nič manj prefinjena. Ženska, ki je v letu 2014 nastopila v kratkem dokumentarnem filmu Božja napaka, je vse prej kot napaka. Je edinstvena kreacija matere narave, ki jo je vesolje drugim na pot poslalo zato, da se naučijo strpnosti in tolerance. Hudičevo težka naloga …

Medtem, ko mi je ob kavi razlagala, čez kakšne ovire je morala v življenju in kako jo vesolje še danes v marsičem preizkuša, sem jo gledala v njene azurno modre oči in ugotavljala, da je to energično bitje, ki je bilo nekoč odeto v podobo moškega, pravzaprav bolj polno življenja kot marsikdo, ki je v življenju izkusil precej manj gorja. Še več: da je to bitje bolj ženstveno in damsko kot marsikatera ženska, ki jo poznam. Kako je to mogoče?

 

Življenje transseksualke v Sloveniji ni lahko

Žensko, ki si je pred leti umetniško ime izbrala po svetopisemski zapeljivi plesalki, zaradi katere je Ivan Krstnik izgubil glavo – dobesedno, sloves njenega imena spremlja, kamor koli gre. A kot sama pravi, še nikomur v življenju ni odrezala glave in tega ne namerava niti v bodoče.

Kljub temu, priznava, ji ime Salome, v življenju nič ne pomaga. “Žal mi je, da sem si dala ime Salome v osebni dokument in mislim, da bo v bližnji prihodnosti to ostalo le še umetniško ime. Namreč, kamorkoli pridem, vsi vedo, kdo sem. Vsi vedo, da je ime iz Svetega pisma in seveda takoj posumijo, da sem transseksualka. V šov programih, v transseksualnem, travestitskem svetu se namreč ime Salome pogosto uporablja.”

Življenje transseksualke, ki se je javno izpostavila, v Sloveniji ni lahko. Največ izzivov ji predstavlja iskanje redne zaposlitve.

“Precej težav imam pri iskanju službe,” pove. “Ker se takoj konča, ko se izve, da sem Salome. Veliko ljudi namreč skozi mene še vedno vidi seksualne tabuje. Poleg tega je še tako, da so v podjetjih na vodilnih položajih običajno ljudje, ki so nekoliko konzervativni in jaz, takšna kot sem, ne pašem v njihov kontekst. A kljub temu bi si rada skozi redno zaposlitev zagotovila neko varnost.”

 

Ko je razbijala mite, so se na njenih plečih lomila težka kopja

članek_2

Od dosedanjega dela, pravi, nima nič. Vseh njenih 47 let bi namreč lahko strnili v tri besede: borba za preživetje. Strah pred tem, ali boš naslednji mesec lahko plačal položnice in obdržal streho nad glavo, je najhujši strah, ki v človeku lahko biva. To Salome dobro ve, saj z njim živi že vse svoje življenje.

Marsikdo zna v odgovor na te vrstice poreči: pa saj življenje v Sloveniji trenutno za marsikoga ni preprosto. Koliko je mladih, ki jih kot prekarno delovno silo delodajalci izkoriščajo vsak dan in nimajo osnovnih pogojev, da bi si ustvarili temelje za življenje. Koliko družin, ki se ob pičlih dohodkih s težavo prebijajo iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Da, vse to je res. Jaz pa vprašam: Koliko je tistih, ki so ob tem, da jih življenje preizkuša na prav krute načine, še redno pljuvani v obraz, zmerjani, poniževani in zaničevani zgolj zaradi tega, ker ne pašejo v družbeno sprejet kontekst tega, kar naj bi bilo normalno? Ker v očeh nekaterih niso ljudje, ampak spake. Ker so drugačni in si upajo to drugačnost izraziti, živeti tako, kot jim narekuje srce.

Salome je v življenju med zmerljivkami slišala že praktično vse. Med posebno hudimi so znali biti komentarji na spletu. Od tega, da jo bodo ubili, do tega, da naj izgine nazaj na Hrvaško. “Govorili so, da sem pobegnila od Tuđmana, da bi me Tuđman že zdavnaj ubil tam na bojišču in ne vem, kaj še vse. Res podle stvari.”

Najbolj jo je bolelo, ko je takšne zmerljivke poslušala prav od drugačnih. Največ transfobije je namreč čutila med nekaterimi homoseksualci. Precej več kot med “straight” populacijo, čeravno krog njenih najboljših prijateljev vključuje tudi geje, sama pa poudarja, da so tovrstni primeri prej izjema kot pravilo. Vseeno jo vprašam, zakaj misli, da jo nekateri homoseksualci tako zavračajo. A odgovor na to ni preprost. “Mogoče zaradi tega, ker si jaz upam, oni pa si ne upajo. Veš, homoseksualec na cesti vedno lahko reče, da ni gej. Jaz pa ne morem reči, da nisem transseksualka. Še posebno, ker me vsi poznajo.”

Tovrstno ravnanje je težko razumeti. Še posebno, ker je Salome v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po pionirsko tlakovala pot javnim razpravam o transseksualnosti in o drugačnosti in je s tem začela razbijati tabuje.

članek_1

“Jaz sem bila prva, ki je v medijih govorila o tem, kaj pomeni biti homoseksualec, kaj biseksualec, kaj lezbijka in tako naprej. To se ni pisalo v medijih, dokler nisem prišla v Slovenijo. Takrat se je skozi intervjuje z menoj začelo govoriti o tem. Takrat komaj so ljudje upali pisati o tem, ker so imeli nekoga, ki je bil pripravljen spregovoriti o teh vprašanjih. In mislim, da sem tu naredila veliko za vse drugačne, ne le za LGBT skupnost. No, takrat, na začetku devetdesetih, so me imeli za noro in bolno. Takrat so me želeli zdraviti z elektrošoki, me zapreti. Bila sem vse, samo človek ne. Nekateri mediji so me zavračali, češ da nisem normalna, kasneje pa sem bila na naslovnicah teh istih medijev. Takrat so me imeli za noro? Kaj pa zdaj, ko je v Sloveniji toliko transseksualcev? Zdaj jim je verjetno končno jasno, da tudi ti ljudje obstajajo in da jaz nisem nora.”

Kljub temu, da transseksualnost kot pojav danes ni nič več novega, se zdi, da se od začetka devetdesetih pa do danes v družbi pravzaprav ni veliko spremenilo. Do drugačnih smo še vedno nestrpni, pogosto celo sovražno nastrojeni. Edino, kar se je morda v glavah nekaterih premaknilo, je to, da jih zaznavajo. Da se zavedajo njihove navzočnosti v družbi in vedo, da pač so nekje okrog njih. Toda koliko jih v resnici sprejemajo, koliko pa jih zgolj tolerirajo in se obnašajo, kot da je drugačnost nekaj, kar se jih v resnici ne tiče?

“Danes je več homofobije in transfobije kot nekoč,” je prepričana Salome. Kljub temu, da to ni več tak tabu, kot je bil včasih in se o tem precej več govori.

 

“Kakšnega sina si rodila, zakaj se mu  ne odrečeš?”

Transseksualec ni tisti moški, ki se samo občasno oblači v žensko, ker se mu to zdi zabavno. Transseksualnost je stanje duha. Je zavedanje duše, da se je rodila v napačnem telesu. In Salome se je kot ženska že rodila. Sicer kot fantek z imenom Nenad, a to, da je drugačna, da je v resnici ženska, je spoznala že zelo zgodaj. Že pri rosnih štirinajstih letih je celemu domačemu otoku Rabu dala vedeti, da ni po njihovem kalupu in da bo živela tako, kot ona hoče.

“Na Rabu je bil gej lokal, jaz sem bila tam že pri štirinajstih letih. In že tisto poletje se je to razvedelo. Nekajkrat sem rekla, da to ni res, da nisem vedela, v kateri lokal sem šla. Toda ne moreš dve noči zapovrstjo reči, da ne veš, kje si bil. Eno noč sem lahko ‘zmučkala’, drugo noč pa več ne. Ker sem že imela kontrolo. Sestra je prišla mimo lokala, da vidi, če sem tam. Stali sva si praktično iz oči v oči in nisem ji mogla reči: nisem bila tam. Od takrat dalje pa vse do trenutka, ko sem se odselila z Raba, je bilo potem moje življenje samo še en velik prepir z mamo. Z njo sem se kregala vsak dan in z otoka sem se odselila zaradi nje, da bo ona lahko imela mir. Mama še ne bi bila problematična, ampak otočani so jo gnjavili, dušili, stiskali. ‘Kaj si to rodila? Kaj je to – moški? Je ženska? To ni ne moški ne ženska. Boljše, da ga nisi niti rodila. Odreci mu se.'”

Ko poslušaš takšne zgodbe, se zaveš pravih razsežnosti človeške hipokrizije. Zaslutiš, da je okolica morebiti bolj prizanesljiva do mater, ki rodijo otroke s takšnimi in drugačnimi telesnimi hibami, kot pa do mater, ki na svet spravijo otroke, katerih edini »greh« je to, da so se rodili v telesu, v katerem ne želijo biti, saj se v njem ne počutijo dobro in ni uglašeno z melodijami njihove duše. Če je sploh pravično to poimenovati kot greh. Čudiš se, s kakšno pravico ena mater drugo vpraša, zakaj se ne odreče svojemu otroku. Bitju, ki ga je devet mesecev nosila pod srcem in je nastalo iz njenega mesa in krvi. Še večji vprašaj se ti nad glavo nariše takrat, ko se z moralnimi sodbami in obsodbami razmetavajo ljudje, za katere veš, da sami ne živijo v skladu z moralnimi zakoni in načeli, o katerih prav glasno pridigajo.

“Seveda moji mami ni bilo prijetno poslušati vsega tega. Moja mama bi morala dobiti Oskarja za življenjsko delo! Ker je morala živeti med takimi ljudmi. Veš ti, kaj je otok,” postavi retorično vprašanje in mi nato hitro pojasni: “Tu prdneš, tam pa smrdi.”

Pri klepetu ob kavi se nama je pridružila tudi njena čivava Kali.

 

Srečen si takrat, ko živiš tako kot čutiš

V letih, ko je od ljudi doživljala največ verbalnih napadov in bila izpostavljena neopisljivemu sovraštvu, je okrog sebe zgradila visok obrambni zid. Na agresijo drugih se je naučila odzivati z agresijo. V njej se je nakopičila neizmerna jeza, ko je zasovražila vse okrog sebe. Njen notranji svet je bil poln strahu. Bala se je ljudi. Bala se je okolice. A vedela je, da mora biti močna, da svetu ne sme pokazati svoje šibkosti, sicer jo bodo pohodili kot mravljo.

“Če bi ljudje videli mojo šibkost, če bi vedeli, da je mene strah, jaz danes ne bi sedela tukaj s tabo,” mi zaupa. “Sigurno ne bi. Ne bi šla niti do konca poti, ki sem si jo izbrala. Mogoče bi se mi celo kaj slabega zgodilo. Po svetu vsako leto ubijejo veliko transseksualcev. Ogromno je umorov. Ogromno samomorov. Zaradi tega, ker nas ne sprejemajo.”

Sčasoma je dojela, da je sovražen odnos, ki so ga imeli ljudje do nje, le projekcija nezadovoljstva, ki ga ti isti ljudje čutijo do sebe, do svojega življenja. Doumela, da ni človek, ki bi bil zloben po naravi, pač pa je le nase prevzela negativno energijo tistih, ki niso bili zadovoljni sami s seboj, ki so imeli luknjo v svoji duši in so svojo jezo le preložili nanjo. Spoznala je, da to ni življenje.

“Jaz si sploh ne predstavljam življenja, ko bi se morala nenehno skrivati. Kakšno je to življenje? To je trpljenje, ne življenje. In celo življenje trpeti? Zaradi česa? Zaradi tega, da boš ustrezal predstavi tega, kar večina smatra kot normalno? Tak človek ne more biti srečen. Srečen si takrat, ko živiš tako, kot čutiš. Ne, ko živiš po načelih, ki ti jih narekuje družba. Seveda da tisti, ki nimajo poguma živeti po svoje, potem sovražijo vse tiste, ki si upajo živeti tako, kot jim narekuje srce.”

Po tem, ko je dolga leta svojo energijo usmerjala v okolico, ki ni zmogla prenesti njene drugačnosti, se je Salome obrnila k sebi. Danes se ukvarja z meditacijo in obiskuje različne delavnice, ki ji pomagajo, da raste kot oseba. V veliko oporo so ji prijatelji, ki so ji vseskozi stali ob strani in ki jo sprejemajo točno takšno kot je.

Svoja leta odlično nosi. V svoji koži se počuti dobro. Za postavo, ki bi ji jo lahko zavidala marsikatera ženska, skrbi z rednimi treningi, ki jih opravi kar doma, za mladosten videz pa skrbi z naravno kozmetiko Anaya, s katero se je seznanila na priporočilo dobre prijateljice. Z drugimi se več ne ukvarja. Namesto tega išče znanje, ki ji bo pomagalo, da postane še boljša različica same sebe. Da bo, kot pravi, njena duša čista. Da bo lahko delila srečo, ljubezen in pomoč drugim.

Družino je na Rabu sicer obiskovala vsako leto, le za božične praznike ni marala hoditi domov. Čemu se posvečati prazniku, ki velja kot družinski, če je vedno prežet s prepiri? No, lansko leto je prvič po dvaindvajsetih letih starše obiskala tudi na Božič. V času, ki ga je potrebovala, da sprejme dejstvo, da je lastni starši ne sprejemajo, in ko je opustila željo po tem, da jih prepriča v svoja načela, so jo namreč končno sprejeli tudi oni. In zdaj imajo, kot pravi, super odnos. A da bi se vse to lahko zgodilo, je bil potreben čas. Veliko časa in osebnega zorenja. Morebiti bo potrebnih tudi še kar nekaj zgodb, kot je Salomejina, da bomo ljudje doumeli, da je drugačnost tista, ki svetu daje barve. Brez drugačnosti bi bil namreč svet precej pust in dolgočasen kraj.

*Foto: Photomachina



Meri

O

Tiha, mirna in vase zaprta nindža z rahlo razcepljeno osebnostjo. Težko živim brez dobre pašte, brez dobre glasbe še nekoliko težje. Medtem, ko so filmi, knjige in meditacija najboljši način za skok v vzporedno vesolje, so besede še vedno moja najljubša igrača. Imam kronično alergijo na ignoranco, razpoloženjska nihanja pa jemljem kot svojo rojstno pravico.



'Salome: Dostojanstvo, zapakirano v celofan drugačnosti' ni komentarjev

Povej, kaj si misliš o tem prispevku.


Želiš komentirati objavo?

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen.

Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov. Več informacij

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri